Select Page

Česa vsega smo se naučili o partnerskih odnosih? Česa so nas naučili starši o tem, kakšen bi moral biti odnos? (Ali mogoče bolje če vprašam, kakšen ne bi smel biti odnos?)

Česa nas je naučila družba, kaj smo se naučili od prijateljev, v šoli, od medijev, od sebe in svojih izkušenj? Mogoče bolje, da se vprašamo tako – kaj nam “partnerski odnos” sploh pomeni, kako smo ga definirali (in ga zdaj jemljemo kot samoumevnega)?

Na primer tako, da “normalen” partnerski odnos sestavljata en moški in ena ženska. Ki po možnosti skupaj živita. Ki se poročita. Ki imata otroke. Ki spita v isti postelji… No, v zadnjem času smo postali celo odprti do istospolnih odnosov, nekateri smo mogoče celo pokukali še onkraj drugih stereotipov.

Kakorkoli, dobili smo eno sliko o tem, kakšen bi mora odnos biti. Dobili smo formulo za uspešen odnos. To je to!

A si kdaj kasneje videl, da si se spet nekaj novega naučil, in ni obveljalo tisto, kar si se naučil prej, čeprav si bil 100%, da je to pravi odgovor?
Stvari se stalno spreminjajo, sprememba je edina stalnica v vesolju.
Lahko planiramo in planiramo, a življenje nas stalno preseneča…

Tudi jaz sem se, kot tudi ti, veliko naučila tudi iz svojih izkušenj. Tule so moje izkušnje v partnerskih odnosih kar lepo po vrsti, od rojstva naprej:

  1. Ko sem opazovala moja starša, sem si mislila „moraš najti nekoga, ki te bo imel rad, in boš potem celo življenje srečen z njim“ (sta srečna skupaj). Se prepoznaš mogoče v tem?

Začelo se je tako, da sem se zaljubila. S fantom sva postala par. Vse je bilo lepo. In samo želela sem, da me nikoli ne bo zapustil. Da me bo imel rad do konca življenja. Iz strahu, da me zapusti, sem mu želela ustrezati – zato sem se pretvarjala, da sem nekdo drug, kot sem v resnici bila. Seveda se je na koncu zato vsaka zveza zaključila (po 2 letih, 5 letih,…). In pri 26-ih letih sem se zavedla, da tako ne deluje! Ne deluje, da se pretvarjam, da sem v zvezi nekdo, ki v bistvu nisem.

  1. Torej – od zdaj naprej bom, “še preden se zaljubim, preverila pri moškem, kdo sploh je, in dala vse svoje karte na mizo”. Ti je tole kaj znano?

In že čez pol leta sem imela to priložnost. Z Georgem sva se spoznala na nekem dogodku in govorila o tem, da bi prepotovala svet. Peljal me je domov in pred vrati bloka hotel poljubiti. Obrnila sem glavo in rekla: „George, hočem jasnost, preden se v karkoli spustim.“ In sva se odločila, da greva čez en teden na uraden zmenek.

Vprašala sem ga, kaj mu predstavlja partnerski odnos, kje se vidi v prihodnosti,… Ta zmenek je izgledal kot pravi poslovni intervju. In še jaz sm mu podelila vse o sebi. Vse pluse, vse minuse, ki sem se jih takrat zavedala. Naenkrat nisva imela več besed. To je to! In sem rekla: „George, jaz si te izberem. Za zmerej.”
Tišina. In še on reče: „Jaz tudi tebe. Za zmerej.“

Pojma nisva imela, kaj delava. Kot dva mala otroka, pred katerima se je odprl nov svet. Še za roke se nisva držala, niti poljubila se nisva pred tem! Kaj pa zdaj? 🙂 No, večer se je le razvil po svoje… Čez 3 dni sva že načrtovala najino potovanje po svetu. Čez 5 dni sva se zaročila. Čez 9 mesecev sva imela poslovilno žurko (ki je bila hkrati tudi poroka). In sva šla po svetu. Namen ni bil samo potovanje, ampak sva nase vzela projekt „Exploring Partnership“, saj sva se namenila raziskovati partnerske odnose v različnih kulturah sveta. Delala sva radijske prispevke o najinih odkritjih.

Pri ljudeh sva bivala in jih spoznavala – od enega dne, do več kot enega meseca, se pogovarjala z njimi in jih opazovala, kako delujejo v odnosu. Šla sva čez Balkan, Turčijo, Indijo, Tajsko, in tudi čez Slovenijo. Leto in pol je trajalo potovanje. In kaj sva ugotovila?
Da ja, kultura definitivno vpliva na to, kakšne partnerske odnose imamo. A bil je nek skupni imnovalec pri vseh. Problemi v odnosih so bili isti.

  1. Ljudje so se zaljubili, prišli skupaj, začeli živeti skpuaj, nekateri imeti otroke,… in niso niti vedeli, zakaj so skupaj. Kakšna je njuna skupna vizija, vrednote? Tako so se potem kregali zaradi tega, ker je on že petinštiridesetič pustil štumfe v kopalnici, ona pa po desetih letih še vedno ne zna dovolj posoliti juhe.
  2. Komunikacija: nejasna komunikacija, nerazumevanje eden drugega v pogovoru. Ustvarjanje zgodbic, ki niso imele veze s tem, kar se je dejansko dogajalo.

Poleg tega sva spoznala 3 pare, ki so res navdihujoči, in sva jih tudi intervjujala ter opazovala, kaj naredi partnerski odnos uspešen. Naredila sva priročnik in ga uporabljala tudi zase, da bova še boljša. 🙂

  1. Pri intimnosti pa sva pogrnila. Jaz sem Georga dojemala bolj kot res dobega prijatelja, on pa mene kot romantično partnerko. In sem se zavedla: Ne morem si partnerja izbrati samo mentalno. Mora biti tudi kemija med nama.  Tole tudi veš, kaj mislim?

Če kemije ni, kako jo lahko ustvariva? Odpreva odnos. Da greva lahko na zmenke z drugimi ljudmi, in spet začutiva to iskrico? Kaj vem, dejva probat. Tako kot sva že vse drugo raje, kot da bi teoretizirala, probala v praksi, sva se lotila tudi tega.

  1. Na pešpoti 5.000 km sva v Barceloni šla na dogodek „poliamor“ in spoznala koncept, kjer je ljubezen svobodna, neomejena. Kjer si dovoliš imeti vsakega rad. Kjer ni ljubosumja. Kjer ne pričakuješ, da ti bo tvoj partner hkrati ljubimec, najboljši prijatelj, sodelavec, partner v igranju tenisa, nadomestna mama itd. Ne! Že s tem, da želiš vse izživeti z njim oz. vse najti v njem, naredi en velik pritisk nanj. In tudi nate, da moraš najti vse v tej eni osebi. Tudi ljubimca.

In sva zmenkovala. Zmenila sva se, da vse te ekspreimente delava izključno zato, da bodo doprinesli najinemu odnosu, ga obogatili. Meni je bilo super, nekaj novega! Hkrati sem se počutila samsko, svobodno, spet privlačno in zapeljivo, in hkrati sem bila poročena. Res zanimiva izkušnja.

Rezultat? Georga sem po vsem tem še vedno čutila bolj kot prijatelja kot romantičnega partnerja. Po nekaj letih iskanja, kako naj čutim do njega nekaj, kar ne čutim, sva se razšla. Kljub temu, da je krasen človek, da imava podobno vizijo in vrednote.

Včasih čas ni pravi. Včasih nikoli ne bo. Včasih si nekaj zamislim in stvar enostavno ne gre skozi. Ne morem riniti z glavo skozi zid. Ne mentalno, ne čustveno.

Če pogledam nazaj, je ravno, ko sem nehala kontrolirati, kam se morajo stvari razviti, mati narava sama poskrbela za to, da so se stvari razrešile! In ne samo razrešile, našla se je rešitev, ki je jaz s svojimi možgani nisem morala niti zamisliti! Tako brilijantno deluje vesolje…

Za vsakega deluje nekaj drugega. Odvisno od tega, v kakšnem obdobju je. Mogoče imaš odgovor zdaj. Super! A ni nujno, da bo ta odgovor veljal zate naslednji mesec, ali naslednji teden, morda celo že jutri ne več. 

Tudi ne pravim, da partnerski odnosi z več ljudmi naenkrat ne delujejo ali da niso v redu – spoznala sem pare, ki jim to resnično odgovarja, jim ustreza, jih osrečuje. Zakaj pa ne – vsak zase v vsakem trenutku ve, kaj je zanj prav.

Zanimivo ane, takoj vemo, kaj bi bilo dobro za našega prijatelja, našo mamo, našega soseda. Kaj pa, če bi se, namesto da jih sodimo ali jim solimo pamet in trosimo nasvete iz naših izkušenj, raje ustavili in ozrli vase. In se vprašali: “Kaj pa meni ustreza? Za čem jaz stojim? Kaj je tisto pravo zame zdaj?”

Vse odgovore imamo v sebi, vsak trenutek. In tekom življenja rastemo in se spoznavamo, ter tudi spreminjamo naše poglede. O, šele ko smo dovolj odprti za nov pogled, se začne magija.

Ej, kaj pa če ne bi bili tolk “hard on ourselves”? Ja, če gledamo preteklost, sej smo naredili stvari, ki bi jih zdaj naredili drugače. Pa kaj! Spreminjamo se! In to je lepo, to je nad prekrasno!

Največje darilo, ki si ga lahko damo sami sebi je, da nehamo kontrolirat in nadzirat, kako bi stvari morale iti, v katero smer bi se morale razvijati situacije. Pustimo raje vesolju, da nam pokaže neskončnost svojih možnosti.

Get the FREE eBook...
Enter your email address and click on the Get Instant Access button.
I agree to receive updates about the book.
We respect your privacy