Select Page

Pozno popoldne je in že je začel pritiskati mraz. Sediva na leseni klopci na trgu v eni od Katalonskih vasic, in si kot ponavadi razprostreva vso hrano, ki jo nosiv s sabo v nahrbtniku: kruh, paradižnik, peteršilj, sončnična semena, zelena solata (a kako se to je? Ja tako, kot je – po listih!), olive, omakca calcots*. Prava pojedina! Vedno je veselje jesti po koncu dnevne ture, in vedno se čudim, kam vse spraviva hrib hrane, ki ga položiva predse. Istočasno pa me v želodcu začne zvijati. Sonce je ravno zašlo za streho stavbe na drugi strani trga, kjer sediva.

Kje bova spala?

Danes si ne moreva več privoščiti, da spiva zunaj. Ponoči bo pod nulo.

Prve tri tedne sva večino noči spala kar zunaj, brez šotora in brez podlog. Nekako je še šlo, a vsak dan sva se zbudila bolj zgodaj, nekje proti tretji ali četrti uri, zaradi 8 stopinj in vlage. Poletne spalke, ki so v redu na 21 stopinjah, niso bile bogve kaj uporabne. Oblačila sem imela že namočena, treslo me je in stiskala sem se v klobčič, upajoč, da se mi bo telo nekako pogrelo. Sem mislila, da sem se kaj naučila od ježkov in mačk, a zgleda, da mi ni šlo najbolje.

Prejšnjo noč sva že imela srečo, da so naju nekateri sprejeli k sebi domov in nama ponudili prenočišče. Iz izkušnje sem vedela, da mi je še nekako v redu spraševati za prenočišče ljudi, ki ne hitijo (torej imajo vsaj čas, da jim v minutki razložim, da hodiva 3.000* km), ljudi, ki sami od sebe naredijo očesni kontakt (da ne bom vsiljiva) in ljudi, katerih obrazi izgledajo prijazno (v bistvu me je neprijaznih ljudi kar strah, ker me lahko naderejo, in ker se doma nisem naučila konstruktivno „kregati“, se počutim za centimeter majhno in bi se najraje pogreznila v zemljo, saj mi zmanjka besed, ko bi se želela zagovarjati). Tako da vem, kakšne klase človek mora biti, da mi bo najmanj neprijetno pristopiti do njega.

Kmalu bo tema. Ojej! Nič kaj dobro ne kaže. Če se stemni, res nimava šans, da naju kdo povabi k sebi domov. Se strinjaš? Če se ti nekdo predstavi podnevi ali ponoči je čisto drugače, veliko bolj varen občutek je spoznati nekoga, ko je še dan.

Vidim, da moram danes opustiti moja 3 pravila, kakšna naj bo oseba, ki jo bom ustavila. „Vseeno mi je, kako zgleda! Prvi človek, ki nama pride nasproti, ga vprašam!“ sem bila že čisto obupana. Hodila sva po cesti in izza ovinka prihaja moški.

O, ne. Takoj mi je bilo žal mojih besed. Ustrašim se ga, ko ga zagledam. Izgleda kot… no… uh… kot morilec! Obrvi namrščene skoraj dol do sredine nosa, glava malce sklonjena, visoke postave, in kar močan. Nezaupljivo naju gleda par metrov pred sabo.

„Kar sem rekla, sem rekla.“ in z največjim dvomom v sebi ter dodobra prešejkanim* srcem ga vseeno ustavim.

„Živjo! Eno vprašanje imam – midva sva iz Slovenije in hodiva 3.000 km peš. Ponavadi prenočiva pri ljudeh doma, in me zanima, če lahko to noč prespiva pri tebi?“

Tišina. Gleda postrani in opazuje. Potem premišljeno reče – lahko gresta z mano. Živim s starši, a hodili bomo še 20 minut do doma. Bosta pa potem onadva povedala, če lahko prespita pri nas.“

Uh jej, kakšni mešani občutki. Čez 10 minut bo padla tema. Čez 20 minut, ko prispemo do doma, naju bosta starša spoznala v temi in težje zaupala v to, kdo dejansko sva. Če ti starši sploh obstajajo! Kam naju bo v resnici peljal? Mu lahko zaupava?

Po 20 minutah res v temi in mrazu prispemo do hiše, morilec začne hoditi po zunanjih stopnicah navzgor in še vedno ne vem, kaj naju čaka…

Get the FREE eBook...
Enter your email address and click on the Get Instant Access button.
I agree to receive updates about the book.
We respect your privacy